Energetsko pogodbeništvo

Energetsko pogodbeništvo

Energetsko pogodbeništvo ali Energy Performance Contracting (EPC) je koncept energetske obnove javne infrastrukture v javno-zasebnem partnerstvu. Osnovna ideja koncepta je, da zasebni partner obnovi ali vzpostavi določeno javno infrastrukturo (javno razsvetljavo, javne zgradbe ipd.), na ta način doseže njihovo boljšo energetsko učinkovitost, ki se odrazi v nižjih stroških električne energije, toplote ter stroških upravljanja in vzdrževanja, nakar z doseženimi prihranki zasebnik partner poplačuje svojo investicijo in načrtovani dobiček skozi celotno obdobje trajanja koncesije, ki je običajno 15 let. Po poteku koncesijskega obdobja prihranki v celoti pripadajo javnemu partnerju.

Energetsko pogodbeništvo je dolgoročno razmerje med javnim in zasebnim partnerjem, zato je izjemno pomembno, da se oba partnerja v konkurenčnem dialogu dogovorita o vseh pomembnih vprašanjih partnerstva. Pri tem mora biti javni partner zlasti pozoren na:

1. Vrednost investicije

Nižja vrednost investicije pomeni tudi njeno hitrejše poplačilo iz doseženih prihrankov, kar lahko vpliva na skrajšanje obdobja trajanja koncesije.

Po drugi strani pa je potrebno vedeti, da je tveganje obnove ali izgradnje tveganje zasebnega partnerja. V kolikor bo znesek izgradnje na koncu dejansko višji od dogovorjenega v koncesijski pogodbi, je to dodaten strošek, ki ga nosi zasebni partner. In obratno, v kolikor doseže zasebni partner dejansko nižji znesek investicije od dogovorjenega v koncesijski pogodbi, gre celoten prihranek njemu. Tega se je potrebno zavedati v vseh primerih, ko tudi javni partner sofinancira izvedbo investicije (na primer prispeva proračunska sredstva pri obnovi stavb). Oba partnerja se v tem primeru v koncesijski pogodbi dogovorita, koliko bo znašala investicija in kakšen znesek investicije bo sofinanciral plačal javni partner. V kolikor bo tako na koncu obnove stavb dejanski znesek investicije nižji od dogovorjenega v koncesijski pogodbi, javni partner na doseženem prihranku ne bo udeležen. Pomembno je torej, da je znesek investicije realno ocenjen in nadzorovan s strani tehnične ekipe javnega partnerja.

2. Udeležba javnega partnerja na prihrankih

Delež prihankov, na katerem bo udeležen javni partner je različen od projekta do projekta in se giblje od 1 – 10 % ali več. Običajno zasebni partnerji niso navdušeni nad preveliko udeležbo javnega partnerja na prihrankih, kar utemeljujejo z visokimi zneski investicije in prenizkim denarnim tokom, ki jim ga omogoča projekt, kljub temu da je njihova argumentacija pogosto neupravičena. Ravno v teh primerih se je vrednotenje koncesije in denarnega toka izkazalo kot izjemno močno orodje javnega partnerja, saj slednji z omenjeno finančno analizo dobi vpogled v denarni tok zasebnika kar mu omogoči, da natančno vidi mejo, do katere se je zasebnik še pripravljen spustiti. Na primeru udeležbe na prihrankih to pomeni, da javni partner z analizo vrednotenja koncesije vidi, kakšna udeležba javnega prihranka je za zasebnika še sprejemljiva glede na pričakovani dobiček. V pogajanjih tako lahko javni partner na podlagi vrednotenja koncesije doseže višjo udeležbo na prihrankih.

3. Referenčne cene in količine

V primeru energetskega pogodbeništva se zasebnik poplačuje iz prihrankov, ki so odvisni od dejanskega prihranka energije v kWh in referenčne cene energentov v evrih. Tukaj postane pomembno vprašanje, kaj predstavlja referenčna cena energentov. Običajno je to cena energentov v času podpisa koncesijske pogodbe, ki je potem fiksna skozi celotno koncesijsko dobo. Na ta način se odpravi volatilnost denarnih tokov, kar vnaša stabilnost v pričakovane proračunske odhodke koncedenta in prihodke koncesionarja. Seveda pa ima lahko takšna stabilnost tudi visoko ceno za enega izmed partnerjev. Koncesijsko razmerje se običajno sklepa za dobo 15 let, referenčna cena posameznega energenta pa se običajno oblikuje kot povprečje cen določenega obdobja za posamezne energente v času podpisa koncesijske pogodbe. V praski to pomeni, da se bo na primer v 13. letu projekta dejanski prihranek še zmeraj izračunaval po referenčni ceni, ki je veljala na trgu izpred 13 let.  V vmesnem času so se seveda lahko razmere na trgu močno spremenile in je dejanska cena energenta tudi precej nižja ali višja od referenčne cene, kar bi seveda imelo lahko velik finančni učinek na izdatke koncedenta oziroma prihodke koncesionarja, če bi bila referenčna cena določena kot vsakoletna tržna cena. Po drugi strani uporaba vsakoletnih tržnih cen kot referenčne cene energenta vnaša nekakšen »fair play« v koncesijsko razmerje, vendar pa ima za posledico negotovost bodočih denarnih tokov koncesije. Za koncedenta to lahko predstavlja težavo, saj je načrtovanje izdatkov za energetsko pogodbeništvo odvisno od vsakoletnih cen energentov na trgu, koncesionar pa si bo tveganje negotovosti bodočih prihodkov vračunal v višji zahtevani donos. Načeloma koncesionarji v javno-zasebnih partnerstvih niso naklonjeni prevzemanju tveganj, na katere nimajo vpliva in gibanje cen energentov je običajno eno od takšnih tveganj.

Referenčne količine so po drugi strani razvidne iz energetskega knjigovodstva, zato so urejene evidence javnega partnerja za določitev referenčnih količin ključne.

4. Stroški upravljanja in vzdrževanja

Ti stroški so morda še najbolj nedorečeni pri projektu energetskega pogodbeništva, saj javni partnerji običajno nimajo natančnih podatkov o stroških vzdrževanja javne infrastrukture. Na primeru energetske obnove stavb se tako lahko zgodi, da zasebni partner obljublja določen znesek prihrankov pri upravljanju in vzdrževanju določene stavbe, čeprav javni partner teh stroškov do sedaj sploh ni imel ali pa ti niso natančno zabeleženi.

Tako se lahko zgodi, da zasebni partner prikaže določen prihanek pri stroških upravljanja in vzdrževanja, ki ni realen, saj je kot izhodišče upošteval teoretično ocenjene stroške vzdrževanja, ki jih javni partner dejansko sploh ni imel. Gre torej zgolj za “fiktivne” prihranke, ki se ne bodo nikjer odrazili v nižjih dejanskih stroških.

5. Metodologija za izračun prihrankov

Metodologija za izračun prihrankov predstavlja z ekonomskega vidika ključen dokument, na katerem temelji celotno koncesijsko razmerje. Od tega, kako se bodo v omenjenem dokumentu določili mehanizmi za izračunavanje prihrankov je odvisno, kako se bodo prihranki izračunavali, koliko prihrankov bo dejanskih in koliko fiktivnih, koliko prihrankov bo lahko zasebnik ponudil javnemu partnerju in podobno.

6. Vrednost koncesije in sofinanciranje javnega partnerja

Vrednost koncesije je vedno odvisna od denarnih tokov, ki jih bo ta prinesla koncesionarju. Analiza denarnega toka koncesionarja, ki je temelj izračuna vrednosti koncesije, nam pokaže spodnjo finančno mejo bodočih prihodkov, ko je koncesionar še pripravljen vstopiti v koncesijsko razmerje. Povedano z drugimi besedami, skozi finančno analizo denarnega toka bo koncedent poznal natančno finančno sliko koncesionarja, s čimer si močno izboljša pogajalsko izhodišče. Posledično si koncedent v pogajanjih tudi zagotovi najnižje cene koncesijskih storitev.

Poznavanje vrednosti koncesije nam da tudi odgovore na vprašanja, kakšna naj bo finančna vrednost spodbud, ki jih bo koncedent zagotovil koncesionarju, z namenom narediti projekt bolj privlačen za oddajo v koncesijo. Finančna analiza nam po eni strani pokaže, koliko denarnega toka bo ustvaril koncesionar v času trajanja koncesije in v naslednjem koraku, koliko je vredna koncesija. V kolikor je ta denarni tok močno presežen, lahko to dejstvo koncedent uporabi v pogajanjih z namenom znižanja cen koncesijskih storitev na nivo, ki še zadovoljuje koncesionarja za vstop v koncesijsko razmerje. Lahko pa po drugi strani finančna analiza pokaže, da denarni tok ne zadostuje za pokritje vseh stroškov investicije, vzdrževanja, upravljanja in pričakovanega dobička koncesionarja. Na ta način pa se dobi odgovor na vprašanje, kolikšno javno spodbudo mora koncedent podeliti koncesionarju, da bo slednji zainteresiran za vstop v koncesijsko razmerje.

7. Bonusi in malusi

Sistem bonusov in malusov se uporablja v vseh primerih, ko zasebnik preseže zagotovljene prihranke (bonusi) oziroma jih ne doseže (malusi). V primeru bonusov bo tako potrebno doreči razmerje delitve presežnih prihrankov med oba partnerja, medtem ko sistem malusov določi izdajanje dobropisov s strani zasebnika, ko prihranki niso doseženi oziroma v skrajni posledici tudi določi mejo, ko se šteje, da zasebnik ni opravil svojih obveznosti in ni upravičen do nobenega plačila za opravljene storitve.

8. Koncesijska pogodba

Poznavanje ekonomske vrednosti koncesij in prihodnjih finančnih obveznosti koncedenta je sicer zelo pomembno za njegovo odločitev, ali sploh iti v projekt, vendar pa ob tem ne smemo zanemariti pravnega vidika. Rezultate finančne analize je potrebno prevesti iz ekonomskega jezika v pravni jezik in jih vključiti v koncesijsko pogodbo. Z vidika vrednotenja koncesije je potrebno vanjo vključiti mehanizem, izračuna odkupne vrednosti, spremenljivke ali pa kar odkupne vrednosti koncesije po letih ter pogodbeno urediti način predčasnega prenehanja koncesijske pogodbe. V tem oziru postane pomembno, da se pravilno in natančno določi pogoje sporazumne ali krivdne prekinitve koncesijske pogodbe, način prenosa lastninskih pravic, vrednost izločitvene pravice v stečaju ter druge določbe, s katerimi se v največji možni meri zavaruje finančni in pravni interes koncedenta.